8-10 let starosti)
Skavtstvo je vzgoja, uspešna le tedaj, kadar terja od posameznika veliko časa. Program mora biti celosten in dolgotrajen, da otroka spremlja že od malih nog. To je Baden-Powella leta 1913 napeljalo na misel, da ustanovi še mlajšo starostno vejo od izvidnikov - volčiče in volkuljice. Leta 1916 je izdal priročnik za volčiče in v Angliji ustanovil prva krdela.
Dandanes se v tujini k skavtom lahko priključijo že predšolski otroci, stari do 7 let. Imenujejo se ‘bobri’ (ang. ‘beavers’) in živijo v ‘kolonijah’. Njihov program obsega manj zahtevne igre, risanje in ročne spretnosti. Kot vsi otroci, tudi oni pozorno poslušajo pravljice, ki jim jih bere njihovi starosti primerno usposobljen voditelj.
Za čas od svojega 8. do 11. leta se skavt prelevi v ‘volčiča’ (ang. ‘cub’, it. ‘lupetto’, fr. ‘loveteau’, nem. ‘Wölflinge’) in skavtinja v ‘volkuljico’ (ang. ‘brownie’ - škrat, it. ‘coccinella’ - pikapolonica, fr. ‘jeannettes’ - ime so povzeli po Jeanne d’Arc, nem. Wichtel, belg. lutins - palčki). Volčiči in volkuljice živijo v ‘krdelu’ (ang. pack, it. branco, fr. meute), ki ne sme imeti več kot 35 članov.
Običajno se skupno število volčičev in volkuljic giblje med 12-15 in 25-30. Deli se na manjše enote, imenovane ‘gruče’, ki se razlikujejo po barvah in imenih.
Krdelo vodi stari volk ‘Akela’, medtem ko za vodnika gruče izberejo volčiči sami iz svoje srede tistega, ki je v krdelu preživel že najmanj 2 leti. Podvodnik lahko postane, kdor ima za seboj vsaj 1 leto skavtskega življenja, novinci pa se dovolj zgovorno imenujejo ‘mladiči’. Starejši volčiči in mladiči občasno oblikujejo vsak svoj svet, da dobimo nekakšno razdelitev v dve skupini glede na starost. Svet mladičev se tako ukvarja predvsem z odkrivanjem Zakona, starejši pa se dotikajo zahtevnejših predmetov: ročnih del, samostojnega pripravljanja izhodov in igric itd.
Obdobje volčičev je izredno pomembno za nadaljni razvoj otroka. V tem času se okrepi telo, razlike med fanti in deklicami postajajo vse očitnejše. V teh letih si vsak otrok želi priboriti in ohraniti čim boljše mesto v skupini. Socialno življenje, klape in skupine nasploh postanejo zelo pomembne, v nekem smislu celo bolj kot v obdobju adolescence. Otrok prehaja v fazo konkretno-logičnih operacij in prične graditi zamotano lastno samopodobo.
Baden-Powell se je pri najmlajši starostni veji oprl na dva dejavnika: na otroškodomišljijsko okolje in na igro, ki neprisiljeno vzgaja. Poznal je naravno potrebo vseh otrok na Zemlji po poslušanju zgodb, bajk, povesti in basni, medtem ko se v igri lahko volčič izkaže in razvija svoje sposobnosti. Le takrat se svobodno izrazi, kar je v otroški duši in hkrati se otrokovo življenje prenese v vse izrazne oblike. “Človek je popoln samo takrat, ko se igra,” je menil Schiller.
Najpopolnejša igra je nedvomno tista, v katero se otrok vživi. Zato je Baden-Powell zaprosil Rudyarda Kiplinga, da bi smel uporabiti njegovi ‘Knjigi o džungli’ kot temelj življenja najmlajših skavtov in skavtinj. (Deklicam je sprva postavil za vodilo Evingino povest ‘Škrati’.) Pedagoški smisel cele knjige je strnil v ‘Zgodbah o Mavgliju’, to je devetih povesti, ki sledijo dečku Mavgliju od prihoda v krdelo do zavestne vrnitve med ljudi. Zgodbe si sledijo v naslednjem vrstnem redu: ‘Mavglijevi bratje’ (1), ‘Kajin lov’ (2), ‘Kako je prišel strah v džunglo’ (3), ‘Rdeči cvet’ (4), ‘Tiger’ (5), ‘Kako je džungla prišla v vas’ (6), ‘Kraljevi ankus’ (7), ‘Rdeči psi’ (8) in ‘Pomladni tek’ (9).
Pripovedovanje zgodb z razvojem sodobnih medijev izumira, ne da bi se sploh zavedali njegovih dragocenosti. V skavtstvu pa prav skozi pripovedovanje zgodb o Mavglijevih doživljajih vstopimo v pravljični svet ustvarjanja in s tem omogočimo neprisiljen prijateljski stik starejših z mlajšimi, ki sicer ne bi bil mogoč.
Vendar skavtstvo ne ostaja le pri tem. Kot rečeno, otrok preko zgodbe in igre v prvi osebi spoznava resnično življenje. Volčiči in volkuljice se vživijo v Mavglija in živijo v krdelu. Akelini pomočniki privzamejo imena iz knjige o džungli (spretni panter Bagira, modri medved Balu, prebrisana kača Kaja itd.), da je ‘virtualna resničnost’ še bolj nazorna.
Naprej se vse odvija samo od sebe: na primeru skupnosti neumnih opic (Bandarlog) in drugih negativnih likov iz ‘Zgodb o Mavgliju’ se učijo, da je treba upoštevati osnovni Zakon džungle, ki vodi k osvobajajoči Resnici. Nagrada je življenje v krdelu - ’srečni družini’, kjer se vsi dobro počutijo in medsebojno spoštujejo. Spoznavajo osnovne principe organizirane družbe (krdelo), princip avtoritete (Akela) in skupinskega odločanja o pomembnih stvareh (posvet na Skali). Sprejmejo na znanje, da imajo vsi džungelski liki (in s tem ljudje) dobre in slabe lastnosti, toda tisti, ki se slabim ne izogibajo, nujno propadejo. Volčiči zakonitosti iz zgodb, spoznali so jih na sestankih krdela, preizkusijo v svojem vsakdanjem življenju in ugotovijo, da niso le pravljice, saj imajo vsestransko veljavo.
Pravzaprav je cela ‘Knjiga o džungli’ ena sama velikanska basen. Zaman bi nemirnim fantičem in dekličem vzvišeno trobili o morali, jim pridigali, brali Kanta - za osemletnike je to neprebavljivo, hrabri vzornik Mavgli pa jih naravnost uroči, ker se prepoznajo v njem. Z drugimi besedami, zgodbe o Mavgliju so izrazito antropomorfne.
Preden krdelo izkaže novemu članu čast, da ga sprejme medse, se mora ta naučiti dveh zakonov krdela in jih seveda tudi dejavno upoštevati. Naučiti se mora volčjega pozdrava, prisege in raznih klicev, predvsem ‘Velikega klica’ (ang. ‘The Grand Howl’). Slednji se izvaja po obljubah in pomembnejših dogodkih. Akela zakliče: “Volčiči - slovesni krog! V počep za veliki klic!”. Postavi se na sredo med čepeče otroke z rokama na tleh, iztegnjenim kazalcem in sredincem ter sklonjene glave. Čez nekaj trenutkov volčiči dvignejo glavo in zavpijejo: “Akela, kar najbolje.” Pri tem skočijo, roke dvignejo in nadaljujejo pozdrav v levo in desno, mrmrajoč: “Kar najbolje, kar najbolje, kar najbolje…”. Ko se novinec vsega tega nauči, more opraviti obljubo in nositi volčji kroj, zlasti zeleno čepico z rumenimi pasovi, ki je značilna za volčiče in volkuljice.
Tehnično znanje člani krdela osvajajo glede na svoja zanimanja in osebnostne lastnosti po sistemu sedmih skupin neobveznih veščin: socialno oblikovanje (časnikar, fotograf, vodnik, bolničar), versko oblikovanje (Aron, Samuel, prijatelj sv. Frančiška), telesno oblikovanje (planinec, igralec v ekipi), urjenje čutov (Kim, poznavalec gozda, opazovalec, stezosledec), izražanje (pevec, slikar, lutkar, igralec), ročne spretnosti (spretnež, oskrbnik, rokodelec, izdelovalec instrumentov, zbiralec), narava in življenje na prostem (vrtnar, botanik, prijatelj narave, prijatelj živali, vremenoslovec).
Osebna rast oziroma ’steza’ pa je obvezna za vse. V njej se uresničuje osnovna človekova potreba po izpopolnjevanju samega sebe. Volčiči imajo v svojem kotičku (’brlogu’) maketo ’steze’, ki vodi do ’skale’. To stezo zaznamujejo v osebnem zvezku ‘lova’, kamor po lastni presoji vpisujejo pomembne reči: datum vstopa v krdelo, datum obljube, podatke o svoji šestorici, pesmi in igre, ki jih bodo nekoč kot vodniki posredovali mlajšim. Zvezek otroka navaja k urejenosti in pregledovanju svojih dejavnosti - oboje je neobhodno potrebno za preživetje v ‘džungli’. Na ’stezi’ si lahko sleherni član krdela ogleda svoje napredovanje in ‘plene’, ki jih je ‘ulovil’.
Volčič tekom štirih let življenja v krdelu preide tri stopnje osebnega napredovanja (nekakšnih ‘činov’): na ’stopnji spoznavanja’ raziskuje sebe in druge in ko se tako dokoplje do zakonov, postane ‘volk zakona’. Sčasoma se občuti kot sestavni del skupnosti in si začne zadajati osebne zadolžitve. To je ’stopnja zadolžitve’, kjer postane ‘pečinski volk’. Na tretji, ’stopnji razpoložljivosti’, pa volčič že dovolj pozna in zaupa svojim sposobnostim, da se lahko postavi v vodstveni položaj in prevzame celo skupino (šestorico). Dobi naziv ’stari volk’, kajti sedaj je pripravljen, da preda svoje sposobnosti na razpolago skupnosti.
Tajni volčji razpoznavni znak, velja za vse volčiče in volkuljice po celem svetu, se izvaja z desno roko, dvignjeno v višini oči. Kazalec in sredinec sta iztegnjena v obliki črke ‘V’ (znak ‘peace’) in simbolizirata volčja ušesa. Istočasno si volčiči v pozdrav zakličejo:“Dober lov!”. V džungli je namreč življenskega pomena biti uspešen lovec.
Volčiči v zboru tvorijo polkrog. Njihova barva je rumena. Vedno in povsod se držijo gesla, ki se glasi: “Kar najbolje!”. Ne bremeni jih nešteto določil, pomembno je le, da se potrudijo po najboljših močeh, naj počnejo karkoli. V začetni starostni veji skavtstvo otrokom na ta način privzgoji čut za temeljitost in globino kot protiutež značilni površni drži postindustrijske družbe, ki se še najbolj izraža v t.i. ‘light kulturi’.
Pravijo, da se mlado drevo voljno upogiba, a staro zlomi, in to vsekakor govori v prid zgodnji skavtski vzgoji. Povrhu tega otroci čedalje hitreje odraščajo. Resnica je, da današnja generacija pri sedmih letih zve, kar je morebiti prejšnja šele pri štirinajstih, po drugi strani pa jim informacijska avtocesta, ki hrumi vedno bliže in preti, da se bodo znašli pod kolesi, onemogoča pogled v samega sebe in skladni razvoj osebnosti. Vsekakor ti problemi odpirajo globoke rane v sodobni družbi in skavtstvo je poklicano, da jih s svojo ‘terapijo narave’ pomaga reševati. Drugače rečeno, da pripelje človeka prihodnosti nazaj v sedanjost.
SIMBOLI IZ ZGODBE
- posvetovalna skala (svet skale) - sodelovanje, poslušanje, zvestoba
- pot, sled - dogodivščine, hoja v rasti
- lov - dogajanje, prinaša izkušnje
- plen - uspeh, izziv, samovzgoja
- brlog - domači kraj, spoštovanje doma
- totem - skupnost, edinost, istovetnost
- rdeča roža (taborni ogenj) - rešitev, ideja, pogum.
V CERKNEM:
Zbirajo se v njihovem krdelu imenovanem Krdelo poskočnih volkov vijoličnih lovišč. Ime so si oblikovali po njihovi živahnosti, razigranosti in po barvi kožuha (rutice). V krdelu volčiči spoznavajo naravo, posebno njihovo džunglo in se tako kar najbolje trudijo za njihovo poboljšanje. Njihova barva je RUMENA in predstavlja sonce, saj izžareva veselje in radost med njimi.