ZAČETEK SKAVTSTVA NA CERKLJANSKEM PO SPOMINIH MOČNEGA E. BIKA
Skavtstvo na cerkljanskem ima zanimivo zgodbo. S prihodom novega župnika Janeza Kobala, so se mnoge stvari začele spreminjati, veliko je bilo novitet in ena od teh, je bilo tudi skavtstvo. Z Janezom sva hitro sklenila prijateljstvo in se tudi začela pogovarjati o skavtih. Mislil sem, da se bodo skavti kar sami ustanovili, pa je bilo treba najprej postaviti trdne temelje.
Ja, nedeljske maše so bile kraj, kjer sva se s Francijem Jerebom najpogosteje videvala in kdaj sva kar med mašo (sej vem da to ni lepo!) kakšno rekla. In pri eni od nedeljskih maš, sem mu omenil, kako neki bi bilo, če bi v Cerknem ustanovili skavte. Bil je navdušen nad predlogom in kmalu so se najine debate vrtele samo še okrog skavtov, kako, kje, kdaj, s kom začeti … Zelo rad sem ga imel, saj je bil ravno toliko starejši, da je bil hkrati zrelejši kot jaz in so bili njegovi predlogi in pripombe bolj premišljeni, zato sem bil navdušen. Tako sva bila v Cerknem dva, ki sva skupaj sanjala o nečem.
Tako sva začela iskati tretjega člana. In naletela sva na Tino Vončina. Kmalu oba izveva, da je njen brat tabornik, zato se mi je njena takratna odločitev, da se nama s Francijem pridruži, zdela zelo pogumna. Saj ne, da bi imela kaj proti tabornikom – toda zanimivo mora biti v družini, ko je eden skavt, drugi pa tabornik. S svojo načrtnostjo je naju s Francijem prisilila, da sva začela na skavtstvo bolj resno gledati, kajti Tina je bila zelo zagnana in prav tako navdušena. Tudi ona je kmalu sklenila prijateljstvo z Janezom, ker sta se verjetno že prej veliko pogovarjala o skavtih. No in tako smo bili že trije.
Romanje na Svete Višarje leta 1998 prinese celodnevno teženje Davida Bojani Štucin. Spoznala sva se na duhovnih vajah v Stržišču, zato mi ni bilo težko cel dan govoriti, težiti, argumentirati zakaj naj se nam pridruži. Ne vem, verjetno je bila Bojana tistega dne sita že vsega – najbolj mene seveda. Toda, ko je svojo odločitev za sporočila sem bil najbolj vesel jaz, ker mi je uspelo. Sploh pa njeno odločitev - skavte še danes štejem med eno najpomembnejših dejanj. Čeprav je doma s kmetije, kjer je dela skozi celo leto ogromno. Čeprav je takrat začela študirati, čeprav je imela tisoč in en razlog, da bi lahko rekla ne, si je vzela na rame najbolj prijeten križ – skavte. In jaz ji bom za to odločitev najbolj hvaležen. Ja, tako smo bili že štirje!!
Lahko rečem, da je bil takrat še sedemnajstletni Silvo Likar iz Otaleža, daleč pred vsemi nami. Ko mu je Bojana omenila, če bi se nam pridružil je bil takoj za. Sploh ni več spraševal. O skavtih je verjetno vedel največ, saj so se mnogokrat ustavili ravno v župnišču v Otaležu, kjer mu ni bilo težko stopiti v stik z njimi. In kar je videl na njihovih srečanjih, je odslej prenašal na naša srečanja. Njegova zvestost, otroškost, igrivost in izredno velik talent za kuhanje, so bili veliki razlogi, da smo se srečanj z veseljem udeleževali. Zmeraj nas je postregel s čim zelo dobrim in nikoli nam ob njem ni bilo dolgčas. Tako nas je bilo že pet.
Zadnja se nam je pridružila moja sestra Karmen. Točen razlog, zakaj je sploh prišla k nam, ve samo ona. Mogoče je iskala družbo pa je v Cerknem ni našla, našla pa jo je ravno pri nas, kjer se je največ smejala. Bila je veseljak in redno se je udeleževala naših srečanj. Bila je zelo ustrežljiva. Prav ona je, pri kuhi na primer, pomagala Silvu. Tako, da je bila kombinacija zmeraj odlična. Kot njen brat sem izredno zadovoljen, ker je bila z nami, saj je tako organizirala začetno skupinico, ki je želela postaviti skavtstvo na Cerkljanskem.
Zelo krivičen bi bil, če ne bi omenjal Tatjane in Vasje. Tatjana je takrat še študirala pedagogiko, Vasja pa je že imel družino. Zato smo razumeli, da se naših srečanj Vasja ni mogel udeleževati. Tatjana pa nam je pomagala z nasveti, veliko igric je prišlo ravno od nje. Marsikatero srečanje bi bilo dolgočasno, če se ne bi tako ali drugače dobivali z njo.
Janez Kobal je poseben faktor. Lahko bi rekli, da se je do naše skupinice na začetku vedel bolj zadržano. Mislim, da nas ni najbolj resno jemal, kajti imel je nekaj slabih izkušenj. Vendar pa se je naših srečanj udeleževal. In nam vedno kaj svetoval, nam kaj pokazal, tudi literaturo, ki smo jo takrat dobili, smo jo dobili od njega. Toda, ko je videl, da stvar postaja resna, je tudi sam zagrabil in bil z nami tudi takrat, ko nam je bilo težko, ko smo začeli dvomiti. Marjan Škvarč je bil ravno takrat kaplan v Cerknem, ko se je pričela skupinica ustanavljati. Mislim, da je bil ravno on tisti, ki nam je pokazal in dokazal – SKAVTSTVO JE IGRA. Vse prevečkrat so bila naša srečanja resna. Veliko smo bluzili, težili, dogajalo pa se skoraj ni nič. In takrat je enkrat uletel na naše srečanje Marjan in pokazal igrico "hiška" in od takrat smo se na našem srečanju tudi igrali, s tem pa še bolj smejali. Še sreča, da so bili v Cerknem enkrat skavti iz Litije, da smo lahko vsi videli, da je to to, kar smo vsi iskali. Sproščenost, igrivost, prijateljstvo in zaupanje so bili dejavniki, ki so vsakega od nas še bolj pritegnili, da smo vztrajali v svoji odločitvi, da postanemo skavti.
Kaj pa nas je resnično najbolj razveselilo? Najbolj nas je razveselilo pismo Zorana Abrama, ki je v pismu izrazil željo, da bi rad postal skavt. Pismo, ko še ni bila dokončno izoblikovana naša skupina, je začetek vsega skavtstva na Cerkljanskem. Ko mi je bilo kdaj težko, ko sem se spraševal, če je moja odločitev prava, da vztrajam, sem vedno pomislil na to pismo. Spraševal sem se, koliko je takih fantov in deklet v Cerknem, ki bi radi postali skavti. Jih je veliko, malo?? Nenazadnje dejstvo, da je bilo v Cerknem že okrog sto tabornikov, mene osebno ni najbolj prepričevalo, do bo kdaj v Cerknem skavtstvo močna organizacija.
Krivičen bi bil, če bi pozabil na Slavka Rebca. Tudi on nam je s svojo veselo naravo pokazal, da imajo odrasli še zmeraj otroško srce. Srce, ki ti nič ne brani, ko se lahko smejiš, ko lahko jočeš, ko nekaj razdeliš, ne da bi za to zahteval plačilo. Vse to nam je pokazal skozi knjigo o džungli, ko je bil sam veliki, dobri Balu.
No, tako približno je vse skupaj potekalo. Če sem kaj pozabil, naj me začetniki popravijo. Ti pa, ki to bereš, imaš eno nalogo! Poskrbi, da se bo ta čudovita zgodba pisala še daleč in dolgo…
Močni E. Bik