(11 - 15 let starosti)
Vabo, s katero je imel ustanovitelj skavtov Baden Pawell toliko uspeha pri otrocih, je otrokova želja po pustolovščinah. Iz nje izvira že samo ime za pripadnika tega mladinskega gibanja: ’skavt’. Beseda je angleškega izvora: ’scout’ namreč pomeni ‘izvidnik’, ‘oglednik’. Za skavtinje se uporablja naziv ‘guide’, kar pomeni ‘vodnica’. Oba izraza imata korenine seveda pri slavnih pustolovcih, obenem pa imata še drugotni pomen, to je hoja v neznano. Skavt in skavtinja se zavedata, da se morata podati naprej, v neznano, če hočeta biti boljša.
Nikjer ne piše, da je uhojena pot najboljša - morda je prikladnejša kakšna druga, ki se skriva v goščavju in jo je šele treba poiskati. Morda je ta pot čisto ozka, morda se vije nad skalnimi brezni in je neštetokrat presekana z nevarnimi hudourniki - ampak če človeka ne vodi v močvirje kakor tista prej, je vredno hoditi po njej. Navsezadnje ozka steza človeka navaja na skrbnost in pazljivost. S skalovja se vendar odpira čudovit pogled na pokrajino in nobena pijača ni slajša kakor biserno lesketajoča se snežnica.
‘Izvidniki in vodnice’ danes imenujemo srednjo starostno vejo skavtov in skavtinj, ki se razteza od 11 do 16 let (od začetka 5. razreda osnovne šole do konca prvega letnika srednje šole). Po 5 do 8 izvidnikov ali vodnic se združuje v skupine, ki jim pravimo ‘vod’in so ločene po spolu. Vodi so bili že od samega začetka osnovna celica skavtstva, saj se v njih vršijo vsi bistveni elementi skavtske vzgoje.
Vod in vodnik
Vsak vod si nadene ime po kakšni živali, navadno tisti, ki je značilna za območje vodovega delovanja in je potemtakem skavtom tudi najbolje poznana. Med slovenskimi skavti so tako najbolj pogosti vodi ‘Volkovi’, ‘Orli’, ‘Sokoli’, ‘Gamsi’, ‘Medvedi’.. med skavtinjami pa ‘Srne’, ‘Vidre’, ‘Lisice’…
Vod mora navzven delovati usklajeno, zato je važno, da se tudi njegovi člani med seboj čim bolje razumejo. Pripravljeni morajo biti na sodelovanje, na pošteno igro, kjer vsakdo prispeva svoj delež k skupni stvari. Dober vod spoznamo po tem, kako povezani, tovariški so njegovi člani - z drugimi besedami, koliko ‘držijo skupaj’. Najboljši vodi nastanejo pravzaprav iz ‘klape mulcev’, kot bi se reklo, ki se poznajo med seboj že dalj časa, zato lahko ob primernem trenutku tudi bolj enotno nastopijo.
V vodu velja staro reklo kralja Arturja: “Vsi za enega, eden za vse!” A to še ne pomeni, kot bi kdo napačno mislil, da se zaradi prilagajanja skupini in skupnemu cilju izgubi individualnost posameznikov. Nasprotno: v prizadevanjih za uresničitev zadane naloge mora vsak izkoristiti svoje posebne sposobnosti. Poglejmo primer, ko vod dobi na taborjenju nalogo, da postavi vhodno zgradbo. Nekdo, ki je nadarjen matematik, bo izračunal mere, risar bo napravil načrt in spretnež utore v deblih, medtem ko jih bo vozlar povezal skupaj z vrvjo. (Pri tem je treba pripomniti, da si skavt nikdar ne pomaga z žeblji, ker koljejo les, v okolju pa pomenijo nerazgradljiv material). In rezultat? Ker so si skavti naloge med seboj porazdelili, zgradba stoji trdno in prej, kot je bilo načrtovano. Ponosni graditelji so nabrali celo nekaj časa za počitek.
Da bi usklajevanje funkcij v skupini kar najbolj utečeno potekalo, izvoli vod iz svoje srede najbolj sposobnega in izkušenega skavta, ki se je v skavtstvu že primerno izkazal in ga je vredno posnemati, da ga napravi za vodnika. Ne zato, da bi si s tem nakopali na glavo še eno avtoriteto več - tako ali tako so jih že do grla siti od doma in šole -, marveč mu zaupajo odgovorno nalogo organizatorja vodovih aktivnosti in zastopnika pri drugih vodih. Vodnik ni nič več, ostalim članom voda je le kot nekakšen starejši brat: prvi, ko je treba stopiti v bojni metež in zadnji, ko je treba zapustiti ladjo. Lokomotiva je, ne gonjač, saj namesto da bi ga potiskal s prisilo, svoj vod vleče naprej z lastnim zgledom. - Voditelj klape pač!
Življenje v vodu in četi
Od dva do šest vodov, tako fantovskih kot dekliških, skupaj tvori skavtsko ‘četo’ z dvema voditeljema, četovodjo in četovodjem na čelu. V okviru čete se odvijajo zimovanja in poletna taborjenja, priložnostni izleti in ostala srečanja; tu se vodom nudi priložnost, da dajo duška zdravi tekmovalnosti in se med seboj pomerijo, največkrat v takšnih in drugačnih skavtskih igrah. Četovodja poskrbi, da upoštevajo skavtske zakone, častni kodeks oziroma načela ‘fair playa’.
Na srečo pri tem nima posebno težkega dela, saj mu ni treba obvladovati celotne mase štiridesetih razigranih skavtov. Samo vodnike skliče, jim razloži načrte za nadaljne delo ter posreduje kak koristen napotek za delo z vodom v trenutni situaciji, oni pa voditeljevo besedo posredujejo ostalim članom v zaupnem vodovem vzdušju.Sistem vodov je še ena skrivnost uspeha skavtske metode.
Če hoče biti vod učinkovit, mora tudi pri srečanjih čete ali stega ostati ustrezno povezan, kar doseže s svojo zastavico, razpoznavnimi klici živali, po kateri se imenuje, posebno abecedo, ki jo razumejo le člani enega voda ter neštetimi malimi skrivnostmi, ki napravijo življeje v vodu razburljivo.
Učenje z delom
Razburljivo življenje je za izvidnika ali vodnico pravzaprav samoumevno. V vodu lahko počne mnogo stvari, o katerih si drugače ne bi upal niti sanjati, recimo umaže hlače, ne da bi mama skočila iz kože in jo ustrojila še njemu. Seveda si mora hlače potem kot vzoren skavt tudi sam oprati, kar je še ena možnost več za potrditev. S svojim vodom lahko opravlja dolge potepe, spi pod milim nebom in se podaja iz pustolovščine v pustolovščino, ne da bi se moral vedno znova pregovarjati s starši za dovoljenje. Skavtstvo si je pač zaradi mnogih vzornih primerov svoje vzgoje v očeh staršev pridobilo dovolj veliko zaupanje, da jim ni treba pretirano skrbeti za svoje otroke, ko so pri skavtih, saj vedo, da ima pri skavtih vsaka aktivnost svoj smisel.
Skavtstvo mora sploh nuditi najstniku čimveč praktičnih aktivnosti, ne brezkončnih dolgovezenj. Čas izvidnika oziroma vodnice je najbolj občutljivo obdobje odraščanja, ko se otrok osamosvaja tako duševno kakor telesno, se uči skrbeti sam zase, torej živeti. Skavtstvo se od drugih oblik vzgoje odlikuje ravno po tem, da otroka uči in s tem vzgaja z dejanjem, s pustolovščino: izvidnike in vodnice napoti v dejanske podvige. Odpira jim čute, tako da jih spodbuja k akciji; otrok se uči s tem, ko stvari počne. - Res je, prva enolončnica, ki jo bo novinec skuhal na taborjenju, morda ne bo ravno najokusnejša, toda glavno je, da se je nekaj naučil, morda to, da je treba jed soliti. Naslednji dan bo kosilo že boljše, dokler ne bo ob koncu tabora postal takorekoč pravi strokovnjak!
Enako je s pranjem obleke in kupom drugih dejavnosti, čisto nič ne bi pomagalo na dolgo in široko razpredati otroku o umetnosti šivanja, če ne more sam poskusiti. Ta ugotovitev se iz skavtstva dandanes čedalje širi tudi v šole, na žalost pri nas ne toliko kot na Zahodu, kjer šolski program obsega goro praktičnih vaj pri vseh predmetih. Kajti le s tem, da damo otroku v roke kuhalnico in šivanko ter zastavimo ustrezen izziv, mu omogočimo pristen stik z resničnim svetom. Tega pa nedvomno potrebuje za svoj celosten razvoj, da si sešije svež, edinstven pogled na svet ter svojo lestvico vrednot, ki ne bo osnovana na približnih sanjarijah. Če bomo dali otroku možnost, nas bo vselej presenetil s svojo bistrostjo in iznajdljivostjo. Na to struno je uglašena vsa skavtska vzgoja, zato jo bomo od tega trenutka poimenovali malce drugače:samovzgoja.
Nenehna pripravljenost na izziv
Poskusiti ni greh, pravimo, vendar je včasih tvegano. Zaradi izrazite naravnanosti k podvigom javnost vejo izvidnikov in vodnic pogosto napačno presoja, češ da se s svojim junačenjem skavti prevelikokrat spuščajo v nevarnosti. Nepoznavalci so mnenja, da bi bilo dosti pametneje ogledati si rafting v varnem zavetju doma na videu kot prostovoljno nositi svojo kožo na prodaj v penaste vrtince. Seveda je takšno mnenje zgrešeno, saj smo z opazovanjem prikrajšani za marsikatero izkušnjo. Se morda bojijo? “Preplašeni je že na pol premagan,” je dejal Suvorov!
Končni namen vseh dozdevno nevarnih situacij, v katere bredejo izvidniki in vodnice, je utrditi telo in duha, izostriti čute in prebuditi možgane, pridobiti si veselje do življenja in predvsem, to je najpomembnejše: izgraditi zaupanje vase -kolikokrat šele v nevarnosti spoznamo, česa smo sposobni! - in v tovariše - pravega prijatelja spoznamo šele v nevarnosti -. To je močan branik, na katerega se je možno opreti v vsakršni življenski nevšečnosti!
Kar se tiče življenjskih tveganj, pa zopet prisluhnimo Bi-Piju: “Pogumni mož se vrže brez pomisleka v nevarnost, kjer kaže manj pogumni nagnjenje, da ostane v ozadju. S tem je tako kakor s kopanjem. Truma fantov pride k reki, da bi se kopali, toda na bregu občepijo in se tresejo; čudijo se, kako globoka je voda, in sprašujejo, če je zelo mrzla. Pogumni pa bo tekel skozi trop, skočil na glavo v vodo in nekaj sekund pozneje srečno priplaval iz nje. Skrivnost je v tem: kadar opazite nevarnost, ne stojte mirno in ne glejte - čim dalj odlašate, tem manj vam bo stvar všeč -, ampak hitro se vrzite vanjo, pogumno se je lotite. In ko boste enkrat v njej, ne bo niti pol tako hudo, kakor je izgledalo!” Slavni ruski pedagog Makarenko pa ima o pogumu povedati tole: “Hraber ni tisti, ki se ne boji, temveč tisti, ki zna obvladati svojo plašljivost!”
Kot smo napisali v enem izmed prejšnjih nadaljevanj, nismo nikjer povsem varni. Navsezadnje se lahko ubijemo s padcem po domačih stopnicah, če ne pazimo, da o varnosti na cesti sploh ne govorimo. Pomembno je torej, da smo prav v vsakem trenutku čuječni in oprezni, pripravljeni na takojšnje ukrepanje. Tako je dejal tudi Bi-Pi: “Skavt mora biti v vsaki situaciji pripravljen, da oceni, kaj je potrebno storiti in stori to takoj!” Zatorej se moto izvidnikov in vodnic glasi: ‘Bodi vedno pripravljen!’ ali krajše ‘Bi-Pi’ (ob tem se skavtje mimogrede spomnijo še na svojega ustanovitelja). Skratka, biti pripravljen spopasti se z izzivom, ne bežati od njega! Kot duhovito - tudi smeh je poleg srčnosti neobhoden za premagovanje strahu - pravi Bierce: “Strahopetec je človek, ki v nevarnosti misli z nogami!”
Resnično, kdor pokaže pete preizkušnjam, četudi so navidez nevarne in tvegane, se odpove življenju. Kdove, morda bomo nekoč odkrivali nove planete prav tako, kot so slavni raziskovalci vseh ljudstev in ras nekoč v davnini prodirali v neznane dežele na Zemlji. Kakorkoli že, v prostranem vesolju ali v malenkostih naše vsakdanjosti, izzivi so in bodo vedno pred nami, čakajoč klene in pogumne ljudi.